Tajfun Tino

TAJFUN TINO NA FILIPINIH – NAŠA IZKUŠNJA IN LEKCIJA, KI NAM JO JE DAL

Veliko prijateljev in znancev me sprašuje, kako smo po tajfunu Tino in kakšne so posledice. Nemogoče je odgovoriti vsakemu posebej, zato pišem tukaj – za vse naenkrat.
Na kratko: življenje se nam je ustavilo za več kot deset dni, a vseeno lahko rečem, da smo jo odnesli dobro. In kar je najpomembneje – to je bila izkušnja, ki nas je spremenila.

PRIPRAVE PRED TAJFUNOM

Ker smo vedeli, da bo tajfun močan, smo preventivno podrli eno ogromno, zelo visoko drevo, saj bi v primeru padca lahko uničilo našo ali sosedovo hišo in ogrozilo življenja.
Mimogrede – podreti tako drevo ni niti enostavno niti poceni. Šest ljudi je delalo pol dneva.

Največja napaka pa je bila, da nismo porezali še glavnih vej na ostalih drevesih. Te so se med tajfunom lomile, padale po strehah in med drugim poškodovale še naš Starlink, ki ga danes – s pomočjo prijateljev in novega kabla – končno spet uporabljamo.

NOČ, KO JE UDARIL TINO

Noč tajfuna je bila… milo rečeno srhljiva. Brez elektrike, v popolni temi, ob neznosnem hrupu vetra in pokanju vej, ki so padale po strehi.
Del strehe nad pisarno je zaradi podrtega drevesa poškodovalo, vendar smo na srečo hišo večer prej privezali s štirimi močnimi vrvmi na betonske konstrukcije okoli nje.

Mnogo Filipincev pa take sreče ni imelo.
Melarielina sestra s sedmimi otroki je živela ob reki v Cebuju. Reka jim je hiško dobesedno razsula in zgolj po čudežu so si s pomočjo sosedov rešili življenja. Vzeti so uspeli samo telefone – brez polnilcev.
Vse ostalo je odnesla voda: opremo hiše, obleke, dokumente, šolske potrebščine.

Sosednja družina, ki je živela bližje reki, te sreče ni imela. Nihče ni preživel.

LEKCIJA, KI JE NE BOM POZABIL: NIČ NI SAMOUMEVNO

Tajfun Tino nam je zelo jasno pokazal nekaj, kar v vsakdanjem življenju pogosto pozabimo:
naše normalno življenje ni nekaj, kar nam pripada brezpogojno.

Vse, kar imamo – hišo, udobje, elektriko, vodo, varnost – lahko v nekaj minutah izgine.
In to te strezni. Poglobi. Naredi bolj ponižnega.

Res je, tajfun nam je povzročil precej škode in nas finančno prizadel. In še nas bo – saj bomo po svojih močeh pomagali družini Melarieline sestre, ki je izgubila vse.
Toda kljub temu čutim v sebi iskreno hvaležnost za to izkušnjo.

Zakaj?

Ker nas je naučila ceniti tisto, kar smo prej jemali kot samoumevno:

• da se prižge luč, ko pritisneš stikalo,
• da priteče voda iz pipe,
• da lahko potegneš vodo v WC-ju,
• da imaš delujoč internet in signal,
• da lahko normalno stopiš pod tuš,
• da lahko shraniš hrano v hladilniku,
• da lahko živiš brez strahu pred naravo.

Ko vsega tega ni – ne eno uro, ampak dneve – šele takrat dojameš, kako neverjetno veliko nam življenje vsak dan daje.

4. OKTOBER – NOČ, KI JE NE BOM POZABIL

Proti večeru se je ulilo kot na sodni dan. Veter je tulil, veje so tolkle po strehi in s tem ustvarjale izjemen hrup.
Ko mangovi in jackfruit sadeži, padajo na pločevinasto streho, zagrmi tako, da ti zastane srce.

Naše živali so se tresle in jokale od strahu.

Okoli polnoči je zmanjkalo elektrike – preventivno, ker so se že rušili električni drogovi in drevesa.
Veter je nato še okrepil svojo moč. Upali smo samo, da strehe ne bo odneslo in da dež ne bo uničil vsega, kar imamo.

Okoli druge ure se je vse za trenutek umirilo. Mislil sem:

Je to konec? Ali smo v očesu tajfuna?

Kmalu se je izkazalo, da gre za drugo.
Le nekaj minut kasneje je veter udaril še močnejše, iz druge smeri.
Večkrat sem šel ven, kar ni bilo pametno, a me je skrbelo za streho pisarne in opremo v njej.

5. OKTOBER – THE DAY AFTER

Zjutraj sem stopil iz hiše in zagledal prizor, kot iz filma The Day After

Olajšanje: strehe so še na hišah, sicer poškodovane, a cele.
Vrt: neprepoznaven.
Povsod drevesa, razmetani stoli in mize, odlomljena Starlink antena skupaj z delom strehe.

Do ceste sem se moral dobesedno prebijati preko podrtega drevja.

Cesta do sosedov je bila neprevozna.
Na srečo sem zagledal fante, ki so dan prej podirali naše veliko drevo. Z dvema motorkama so nam na grobo očistili pot. Tudi to ni poceni – tukaj brez denarja ne gre.

DNEVI BREZ VODE, ELEKTRIKE IN INTERNETA

Stanje po tajfunu:

• brez elektrike
• brez klim
• brez vode (niti za WC)
• brez interneta
• brez telefonskega signala

Čas se je ustavil.

Začel se je lov za vsem:

• voziti se po vodo iz oddaljenih vodnjakov,
• iskati bencin za generator (bencinske črpalke ne delajo, ker nimajo svojih generatorjev),
• kupovati bencin v majhnih trgovinah po en liter,
• iskati pitno vodo, sanitarno vodo, materiale za popravila streh,
• in signal, da lahko sploh komuniciramo.

Bližnji resort je delal na sončno energijo in je imel delujoč Starlink – edini vir interneta daleč naokoli. Neverjetno je, kako izgubljen si brez wi-fija in kako odvisno je sodobno življenje od komunikacije.

ZA KONEC

Tajfun Tino nam je vzel deset dni normalnega življenja, povzročil škodo in stroške, ter uničil domove ljudi, ki so nam blizu.
A istočasno nam je dal nekaj izjemno dragocenega: lekcijo o hvaležnosti, ponižnosti in zavedanju, da nič – prav nič – ni samoumevno.
Hvaležen sem, da smo skupaj, da smo živi in da imamo priložnost znova graditi svoje življenje.